Pitna voda

Pogosta vprašanja

S Savinjsko v srcu

Baza znanja

Pogosta vprašanja

Zbrali smo odgovore na najpogstejša vprašanja, da vam jih lahko odgovorimo, še preden jih vprašate.

Pitna voda je voda v njenem prvotnem stanju ali po pripravi namenjena pitju, kuhanju, pripravi hrane ali za druge gospodinjske namene, ne glede na njeno poreklo in ne glede na to, ali se dobavlja iz vodovodnega omrežja sistema za oskrbo s pitno vodo, cistern ali kot predpakirana voda; vsa voda, ki se uporablja za proizvodnjo in promet živil.

Poraba je odvisna od količine, kakovosti in dostopnosti. V stanovanju je največ porabimo za izpiranje stranišč in kopanje oz. osebno higieno – približno 75 %, za pitje in kuhanje pa le kakih 5 %. V naselju jo uporabljamo za rekreacijo, oblikovanje prostora in počutje, za čiščenje oziroma za odplakovanje nečistoč, za ogrevanje ali hlajenje, namakanje, v proizvodnji, za gašenje itn. V EU se v izračunih predvideva porabo vode 200 l/dan/prebivalca.

Meteorna voda
Vodo zbiramo na namensko pripravljenih, utrjenih površinah. Kakovost je večinoma dobra, saj gre za destilirano vodo, ki pa na poti skozi atmosfero raztaplja pline in ‘izpira’ prašne delce. Zaradi CO2, v onesnaženem okolju pa tudi SO2 in NO2 (kisli dež), je to kisla voda, ki je tudi bolj korozivna. Ker voda ni bila v stiku z mineralnimi sestavinami zemeljske skorje, je mehka in tudi zaradi tega bolj korozivna.

Površinska voda
Površinske vode so tekoče ali stoječe. Zaradi izpostavljenosti onesnaženjem je kakovost vprašljiva. V higienskem smislu uvrščamo med površinske tudi tiste vode, v katerih je ugotovljena prisotnost mikro ali makroorganizmov ali vode s spremembami lastnosti, ki so tesno povezane z atmosferskimi značilnostmi ali značilnostmi površine ali površinske vode. Take vode so pri nas t. i. kraške vode, ki imajo le v omejeni stopnji sposobnosti samočiščenja.

Podzemna voda
Kot podzemne vode označujemo vse vode pod površino zemlje; imenujemo jih tudi talna voda ali podtalnica. Vodonosnik ima lahko medzrnsko, razpoklinsko ali kraško poroznost. Napajajo se s pronicanjem meteornih ali površinskih vod. Načeloma so dobre kakovosti, ker so dobro zaščitene v tleh. Za onesnaženje je običajno potrebno dolgo časa, dolgo časa pa mine, da se onesnaženje zmanjša; onesnaženja so kroničnega značaja.

Idealni vir vode kot pitne je tisti, kjer vodi ni treba spreminjati njenih lastnosti, torej ji nič odvzemati in nič dodajati. Najvarnejše je varovanje vodnih virov z ureditvijo in spoštovanjem režima na vodovarstvenih območjih. Režim mora zajeti vse dejavnosti, ki lahko neposredno ali posredno doprinesejo k onesnaženju vode iz kmetijstva, industrije, prometa itn. Usklajevanje različnih interesov na istem prostoru bi moralo dati prednost oskrbi z vodo; gre za zaščito vode pred ljudmi za ljudi.

Odgovorno obnašanje kot del celovitega odnosa do okolja, na primer spoštovanje režima določenega na vodovarstvenih območjih, lahko prispeva k ohranjanju in izboljšanju kakovosti pitne vode. Čeprav priteka v objekt zdravstveno ustrezna pitna voda, se lahko v hišnem omrežju (napeljava v hiši, bloku …) njena kakovost poslabša. S pravilnim ravnanjem lahko to preprečimo. Dobro poznavanje internega sistema za oskrbo s pitno vodo, vzdrževanje in dezinfekcija po posegih v ceveh bodo omogočili zmanjšanje tveganja.

Upravljavec je izpolnil svoje obveznosti, kadar dokaže, da je vzrok neskladnosti hišno vodovodno omrežje ali njegovo vzdrževanje. Kljub temu pa mora, če obstaja sum, da zaradi hišnega vodovodnega omrežja pitna voda ni skladna, zagotoviti priporočila ali ukrepe, da se zmanjša ali odpravi tveganje.

Trdota je posledica prisotnosti predvsem kalcijevih in magnezijevih karbonatov in sulfatov v vodi. V odvisnosti od koncentracije soli so vode bolj ali manj trde. Znak, da je voda trda, je, da se milo in zobna pasta ne penita dovolj, tudi poraba mila in detergentov je večja. Pri umivanju z milom pri zelo trdi vodi na dnu umivalnika pogosto ostane trdovratna pena. Pri kuhanju ostane na stenah ali na dnu posode bela obroba, ki ji pravimo tudi vodni kamen – v bistvu gre za izločeni apnenec. Obloge apnenca povzročajo probleme predvsem pri grelnikih vode, saj se stroški za ogrevanje vode povečujejo, pa tudi življenjska doba grelnikov je krajša. Glede trdote vode še to: mehkejša voda je običajno bolj korozivna, kar povzroča izplavljanje npr. svinca iz cevi. Nekatere študije kažejo, da bolj kot je voda trda, manj je obolenj srca in ožilja.

Priprava vode (uporabljajo se tudi izrazi: čiščenje, kondicioniranje, obdelava) je obdelava vode, s katero se zagotovi njeno skladnost in zdravstveno ustreznost. Pogosto je edini način, da si zagotovimo pitno vodo – onesnaženje okolja narašča, pojavljajo se nove potrebe, količina vode oziroma vodnih virov pa je omejena. V Sloveniji ima pri izbiri vode za oskrbo s pitno vodo prednost voda, za katero priprava ni potrebna.

V pripravi vode uporabljamo fizikalne, kemijske in biološke metode, samostojno ali v kombinaciji. Priprava je lahko celovita ali delna oziroma omejena le na dezinfekcijo. Verjetnost in posledice mikrobiološkega onesnaženja pitne vode narekujejo, da prednostno ukrepamo na tem področju oziroma zagotovimo, da je onesnaženje s stranskimi produkti razkuževanja na čim nižji ravni, ne da bi bil ogrožen učinek razkuževanja.

Dezinfekcija pitne vode je postopek, s katerim uničujemo bolezenske mikroorganizme. Z dezinfekcijo pitne vode preprečujemo širjenje nalezljivih bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi, ki se prenašajo s pitno vodo. Zaradi tega je dezinfekcija večinoma nujen postopek v pripravi pitne vode.

Kako pitno vodo dezinficiramo?
Za dezinfekcijo pitne vode se običajno uporabljajo različna kemijska sredstva (plinski klor, hipokloritne spojine, klorov dioksid, ozon) in fizikalni postopki (UV-sevanje, ultrafiltracija, prekuhavanje).

Kloriranje je najpogosteje uporabljen postopek dezinfekcije pitne vode. Klor uniči bakterije in nekatere viruse, v običajnih uporabljenih koncentracijah pa ne uniči parazitov. Voda naj bo v stiku s klorovim sredstvom vsaj 30 minut. Po zaključku reakcij mora obdržati nekaj prostega preostalega (rezidualnega) klora. Koncentracija prostega preostalega (rezidualnega) klora v vodovodnem omrežju po opravljeni dezinfekciji naj znaša 0,3–0,5 mg/l, lahko pa je tudi nižja, če glede na okoliščine upravljavec zagotavlja stalno mikrobiološko skladnost pitne vode. Po stališču Svetovne zdravstvene organizacije znaša izračunana zdravstvena smerna vrednost prostega preostalega klora 0,5 mg na liter vode.

  • Ne puščamo vode teči v prazno.
  • Preverimo, da je pipa tesno zaprta. Iz pipe, kjer kaplja 1 kapljica na minuto, dnevno izgubimo do 50 litrov vode.
  • Med britjem bomo zaprli vodo in tako prihranili do 60 litrov vode na dan.
  • Tudi med umivanjem zob lahko privarčujemo in sicer do 19 litrov na minuto. 
  • Če imamo možnost, raje uporabimo tuš kot kad, saj tako porabimo le okoli 140 litrov vode. V primeru, da uporabimo kad, bomo porabili 2-krat več vode.
  • Vodo lahko privarčujemo tudi, če posodo pomijemo ročno in ne v pomivalnem stroju. 
  • Preverimo wc kotliček, če toči.
  • Za zalivanje vrta uporabimo deževnico.

Informacije pomembne za varno oskrbo s pitno vodo, lahko poiščete tudi na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje, na povezavi https://nijz.si/moje-okolje/pitna-voda/